Bi verjeli, da je posnetek iz iste lokacije v razmaku šestindvajsetih let? 2000 – 2026.

V razmislek, kako trajni so naši posegi v okolje, naravo.

Ali je bilo potrebno posekati naravni drevored, obod krošenj dreves, ki so te pripravila na vstop v svetišče narave Cerkniškega jezera? Bi jih bilo mogoče na novo posaditi, če je že bilo nujno urediti napeljave?

Vsekakor je čudež Cerkniško jezero ogrožen. Gre za našo vizijo, kaj si predstavljamo pod razvoj. Ali je to več avtobusov na jezeru, več trgovin v kraju, več asfalta, ali morda pričnemo gledati na naš svet okoli sebe, da ima že visoko kvaliteto – ohranjeno okolje – po zaslugi prednikov, ki so gospodarili s prostorov tudi za prihodnje generacije.

Vstopamo in posegamo v samo jezero, tja, kjer je že narava. Nič več ne občudujemo in varujemo jezera, ampak ga tržimo. Z njim želimo upravljati, kot da smo njegovi gospodarji. Ker na tak način dojemamo razvoj. Kapitalistično.

Dragulj je že ustvarjen. In se sam obnavlja. Saj ni človek ustvaril jezera. Z njim še vedno, kljub vsem odlokom, upravlja njena Stvarnica – Narava in pri tem ji moramo stati ob strani, da ne motimo njenih voda, pritokov, izvirov, da ne bremenimo ozračja in od nje jemljemo samo, kar potrebujemo in se lahko obnavlja samo. Milijone let staro lokacijo lahko en gradbeni projekt zabetonira preko noči. Človeško ribico, ki prebiva v podzemlju, bodo kopači mimo oči javnosti prekopali. Ji vzeli izjemen habitat. S kakšno pravico? Brez občutka vesti. Brez srca. Saj ga nima. Pozdravljena ROBOTIKA.