Jezerski čoln
Od davnine je človek izdeloval plovila, da je prehajal preko vodá, preko rek, jezer in morij, ki so mu predstavljala oviro na poteh ali pa je v njih iskal živeža. S preprostimi plavajočimi kosi drevesnih debel je prevažal sebe ali tovor ter ribaril. Nato je ta kos debla izdolbel v deblak in tako pridobil več prostora. Na območju današnje Slovenije so arheologi največ deblakov izkopali na Ljubljanskem barju in v rečnem dnu Ljubljanice[1], kjer vse od eneolitika do modernega časa predstavljajo človekovo dejavnost na vodi v tem prostoru. Hrastovi so vsi starejši od 2000 let pred Kristusom, smrekovi so mlajši. Še v času Valvasorja so z deblaki ali tudi drevaki brodniki in streharjipluli in tovorili po Savi. Drugi viri iz časa okrog 1622 omenjajo tudi plovilo čupa, ki so ga uporabljali slovenski ribiči na morju v Tržaškem zalivu[2] in je bilo izdolbeno iz bora.
Povezava Cerkniškega jezera z Ljubljanskim barjem jev preteklosti redno potekala po furmanskih poteh preko Menišije. Še danes pomnijo čolnarji Ljubljanskega barja, da so drevake za tovor izdelovali sami, za prevoz ljudi pa so jih hodili naročat na Cerkniško jezero. [3]
Do današnjih dni se je na presihajočem Cerkniškem jezeru najmanj od časa Valvasorja (1641-1693) ohranil v dejanski rabi tradicionalni čoln drevak, ki predstavlja zadnjo ohranjeno vez razvoja ladjedelstva od deblaka ali t.i. monoksila-čolna iz enega debla v sodobno gradnjo plovil na rebra. Drevaki so bili v uporabi vse od Loške doline, Cerkniškega jezera, Planinskega polja do Ljubljanskega barja. Zaradi močvirne narave presihajočega jezera in s tem plitvejših voda je s tehničnim napredkom jezerski človek razvil drevak – ki je narejen iz dveh dreves in ima zaradi ploske oblike dna manjši ugrez. Iz enega debla avtohtonega drevesa jelka je razločil dve stranici in jih izdolbel, med njiju pa je vpel iz drugega drevesa izžagan sprednji in zadnji krivec ter plohe za dno čolna. Domačije v Dolenjem Jezeru in na Otoku so imele tudi po dva drevaka, enega za tovorjenje v dolžini tudi do 12 m in enega za prevoz ljudi dolžine okrog 7 m.
Uporaba drevaka
Za potrebe prevoza ljudi, tovora in ribolova so veslali tako moški, kot ženske, slednje predvsem iz vasi Otok. Po večini je veslal običajno en čolnar ali dva, če je bil tovor težji. Uporabljali so daljše veslo in v nizki vodi veslali v operaje – pomeni, da se je na veslo stoje opiral in tudi odrival od tal ali v cigo, ko je krmilil v globoki vodi tako, da je veslo dal v rinko, narejeno iz leske ali tudi rabute.
Vse dokler niso domačini zgradili ceste preko nasipa iz Dolenjega Jezera do Gorice čez jezero v začetku 20.st., so bili popolnoma odvisni od čolnov, da so z njimi prišli do pašnikov in gozda v Javorniku. Vas Otok pa je bila ob visoki vodi popolnoma odrezana od sveta. Preko jezera so tako na drevakih vozili živino na pašo, vozove za v gozd in tudi sami so se prevažali k obredju-h krstu, k poroki, k žegnu za Veliko noč, na veselice ob sobotah ali za potrebe vsakdanjika. Z drevakom so kosili tudi mlado tršco za živino, ko še ni bilo dovolj trave za krmo ali tudi pozimi na zamrznjenem jezeru za steljo, ko jo je primanjkovalo.
Na Cerkniškem jezeru v zadnjih desetletjih uporabljajo lažje in cenejše lesene in plastične čolne predvsem za ribištvo in rekreacijo in bi lahko rekli, da drevak dejansko izumira, saj je izginil iz večine domačij. Vendar je eden še v dejanski rabi – ne le za ribolov in reševanje rib ob presihanju jezera, temveč tudi ob nesrečah, ki se zgodijo na jezeru, bodisi poleti ali pozimi vedno pridejo k Vrdjanu po drevak, saj je najbolj stabilno plovilo in prenese velike obtežitve. Staro znanje izdelovanja, vzdrževanja in veslanja poznajo le še redki, mojster je pa vendarle še aktivni Anton Lovko (r. 1935) po domače Vrdjan, ki ima tudi delavnico izdelovanja jezerskih čolnov drevakov in znanje letos prenaša na sinove in Mlade čuvarje izročila. Ob lepoti in moči sporočila tradicionalnega drevaka novodobna plovila umolknejo. Kadarkoli se snema film o Cerkniškem jezeru, vedno je glavni nastopajoči prav drevak, ki lepo drsi po vodi in ga krmili mojster. Nove potrebe uporabe drevaka so izobraževalne, znanstvene in umetniške narave. Želimo si, da bi ga z vpisom v register nacionalne dediščine registrirali tudi v UNESCO-v
seznam svetovne dediščine. V zadnjem desetletju pridobiva na ugledu tudi kot zadnja ekološka in etnološka priča jezerske kulture. Prav zato je nujno, da ga zaščitimo in mlade naučimo spoštovanja tega znanja in njegovega izdelovanja.
Je šla meglica z jezera
Dekle prosilo je Boga, da b’ šla meglica z jezera! Megla, megla iz jezera. Je dekle b’la uslišana, je šla meglica z jezera, megla, megla iz jezera.Viri:
[1] Gaspari A., Erič M.:Potopljena preteklost, zbornik, Ddakta (2012) Radovljica
[2] Lisjak Volpi B., 1996, 95
[3] Čolnarja iz Društva brodarjev, Črna vas, Albin Ložar, Ižanska 293, Črna vas 422/l.1950 pr Albin, brodnike imel Šmalar Alojz Lipovci –prevozniška točka za brdonika. Kontakt Intihar Tone Kamnik pod Krimom 8A 1352 Preserje
