Kovaštvo je nekdaj predstavljalo eno od najpomembnejših obrtnih panog, saj so se kovani izdelki uporabljali za najrazličnejše namene. Tako je vsaka večja vas na Slovenskem imela vsaj enega kovača, ki je izdeloval  orodja prilagojena točno določenim potrebam regije. O tem pričajo različne oblike poljedelskih orodji, ki so bila odvisna od obdelovalnih površin.

Takrat so se kovaški obrtniki, glede na izdelke delili na  orodjarje in podkovske kovače.

Orodjarji so izdelovali orodja za poljedelstvo, kovane dele vozov, orodja za delo v gozdu, pripomočke za gradnjo hiš in žeblje. Orodjarji so svoje izdelke prodajali neposredno v svojih delavnicah in na vaških in trških sejmih.

Žebljarstvo je bila posebna panoga orodjarskega kovaštva. Izdelovali so najrazličnejše žeblje med katerimi so bili: romarji in podrujci, cvikarji, volovniki, konjaki, jagrovski žeblji, žbice in drugi. Na notranjskem so bili pomembni tudi žeblji, ki so bili potrebni za izdelavo tradicionalnega jezerskega čolna, drevaka. Žebljarstvo je v večini zamrlo z prihodom strojno izdelanih žebljev.

Podkovski kovači so izdelovali podkve ob enem pa so bili tudi ljudski živinozdravniki. Največ jih je bilo ob prometnih poteh in furmanskih gostilnah.

Vir:

[1] Bogataj, Janez. Domače obrti na Slovenskem.Ljubljana:Državna založba Slovenije, 1989.