Notranjski ljudski pevci, godci in pripovedovalci so v ustnem izročilu razvili bogato izročilo in žal je le manjši del tega zapisan in posnet. Številne pesmi, viže in zgodbe, od katerih se jih vendarle kar nekaj še drži življenja, so prehajale iz generacije v generacijo in danes  je živa zadnja, ki je doživljala svet skozi živo besedo ljudske umetnosti. Za razvoj ljudske umetnosti pa so potrebna stoletja skupnega prakticiranja iste pesmi, viže, plesa, navade, pripovedke, da dobi značaj lokalne skupnosti. Danes teh praks ni več in tudi ne priložnosti, da bi ljudje skupaj oblikovali glas. Zato je izročilo toliko bolj dragoceno, da ga varujemo v živem spominu, ker nosi s seboj val stoletij kot priča resničnega življenja.

Notranjski človek se je rad razvedril po celodnevnem delu na polju ali v gozdu. Ljudske pesmi, ki so jih peli na Notranjskem in smo jih dokumentirali v času od 1988 do 2007 odsevajo ritme letnih časov od pomladi, poletja, jeseni do zime, življenjski cikel ljudi od rojstva do otroštva, deklištva ter

fantovske dobe do poroke, od življenja v skupnosti do smrti. Tudi o življenju po smrti so prepevali in si pripovedovali zgodbe.

V navadi pa je bilo po vseh notranjskih vaseh, da so se k petju zbrali v soboto pod večer fantje, ko je bilo kmečko delo pri kraju. Postavili so se na kraj, kjer se je petje lepo slišalo, bodisi sredi vasi, pod lipo, na mostu ali pod okno kakšnega dekleta. Vasovat so odšli in se včasih vrnili šele proti jutru. Ker so spali na senu, niso nikogar od staršev zbudili. Dekleta pa niso smela na vas, le za okni so poslušala prelepo večglasno fantovsko petje. Skupaj so zapela ob nedeljah popoldan na klopci pred hišo in ob skupnem delu. Petje je bilo včasih del vsakdanjika in praznika.

Prisluhnite enemu od posnetkov ljudskega petja v vasi Dolenje Jezero. Vaščani so na naše povabilo prišli leta 1992 in zapeli v Gasilnem domu skupaj po več kot tridesetih letih.  Pesem Ena ptička je zazvenela, kot bi je nikoli ne nehali prepevati. Jo bomo tudi mi?